Sem Daca Bincl,
vzgojiteljica, mati, žena, sestra, hči, teta, prijateljica ... To so samo
nazivi, ki ne določajo, kdo v resnici sem. Vem pa, da sem veliko več kot fizično
telo, materialni ali socialni status.
Ljudje smo zanimiva
bitja, ki vedno nekaj iščemo, po nečem hrepenimo, čakamo, da se nekaj spremeni,
upamo na boljše čase, želimo si boljših odnosov in se vrtimo v začaranem krogu.
Tudi sama sem bila vpeta v omenjene vzorce, da niti opazila nisem, kako me
življenje nežno in potrpežljivo vabi k sebi, k moji izvorni energiji.
Znani pisatelj Paulo
Coelho pravi, da ne pridejo vse nevihte, da bi zmotile naše življenje, nekatere
pridejo, da nam očistijo pot. Tako je tudi v moje življenje prišla huda
nevihta, ki mi je za vedno spremenila življenje in očistila pot. Bolezen. Redka bolezen,
za katero zboli 5% ljudi na vsem svetu. Težke bolezni s sabo prinesejo tudi
težke preizkušnje: soočanje z boleznijo, s seboj, kar je težko, utrujajoče, obenem pa zelo
osvobajajoče. Jaz sem pa dobila še eno priložnost, takšno, ki je s sabo prinesla novo
rojstvo, novo življenje. Vsi s težkimi boleznimi, odrasli ali otroci, te sreče
nimajo.
Kmalu po diagnozi sem
vedela, da moram del svoje izkušnje deliti z drugimi. K temu me je usmerjal
»notranji« glas, ki ga spoznamo v zgodbi Dasi in njeno srce. Otroci so bili del
mojega vsakodnevnega življenja in so zame bitja najbolj čistega srca, zato je
zgodba najprej namenjena njim. Hkrati v njej nagovarjam vse generacije, male in
velike otroke od 5 do 99 let. Med branjem te nenavadne zgodbe boste sami
ugotovili, zakaj.